Šef nas je v nedeljo zjutraj, ko se je vrnil z dolge in prav nič dolgočasne nočne službene akcije, vrgel iz postelje in postavil ultimat: “Gremo na en hrib takoj zdaj, ker če usedem, bom zaspal, in dan bo šel k vragu.” Treba je bilo nemudoma ukrepati.
Že tolikokrat smo se sprehajali, lovili, kopali … na Planinskem polju, že tolikokrat smo rekli, da moramo enkrat zlesti “na tisti strm hrib nad Planino” …
Tako smo se torej spravili tja gor, na Grmado (Planinsko goro; 873 m). Njen strateški položaj je bil očitno pisan na kožo tudi Italijanom, ko so tod čuvali svojo rapalsko mejo (1920-1945).
Že nekaj stoletij prej, v Trubarjevih časih, so se tu gor zbirali krivoverni skakači, štiftarji in bičarji … Ko so jih uspeli zatreti, so zgradili pravoverno romarsko cerkev sv. Marije (1657).
V sodobnem času pa romamo na Grmado (tudi) planinci, padalci, ki imajo na razgledišču svojo “vzletno stezo” (in ni mi jasno, kako se tako hitro dvignejo čez krošnje dreves
), pa lovci, ki so si na travniku tik pod vrhom postavili svojo častno stražo in malo više proti zahodu lično lovsko kočo. Mi smo ponujeno pač “uporabili” v svojem stilu.
Hitro smo ovekovečili še ne tako “ugleden” vrh in jo mahnili naprej. Oz. nazaj (šefu se pač tako mudi, da sploh ne pomisli, da obstaja kakšna krožna različica
), torej najprej dol do cerkve in potem spet strmo navzgor do lovske koče in naprej proti golemu Petričevemu hribu (937 m), ki bi ponudil sijajne razglede, če …
… se vreme ne bi čisto skisalo in prineslo grde temne oblake, veter in mraz. OK, januarja na skoraj 1000 m mu odpustimo.
Pa naj bo tudi meni, ker se mi ni ljubilo nositi gor več kot malega žepnega trotlzihra. ![]()