Mogoče bo bolj kot tačke pomagaček moj jezik. 
Pa rep in moja neuničljiva dobra volja … no, bomo videli, kaj bo pokazal čas. Izobraževalne delavnice bodo že prihodnji vikend. 
Včeraj sem bil v domu upokojencev na Vrhniki in spoznal dve zelo prijazni gospe (bežno pa tudi dve luštni psički, menda bodoči sošolki), ki sta na 101 način preverjali, ali sem iz pravega testa za Tačke. Zabaval sem se, prav res, in šarmiral kot pravi dec, sploh s trikci, čeprav sem jih uspel pokazati le par. 
Če bi bil “pes preproga” (pa to niti slučajno ne pride v upoštev, deloholik sem 
), bi verjetno pogrnil na celi črti. 
Ker pa ur pouka že davno ne štejem več in ker sem tudi doživel že marsikaj (o socializaciji govorim, seveda), nisem imel omembe vrednih težav. Edino hlastanja za priboljški se bom moral odvaditi. 
No, saj znam, a samo pri šefih. 
Mimogrede, včeraj se je zgodilo tudi nekaj nezaslišanega. 
Taglavna sta skoraj dve uri sedela na kavču in delala nič. No, nekaj sta že morala, ker jima nikakor nisem dal miru. Sploh nisem mogel dojeti, kaj jima je, saj se to doslej še ni zgodilo. 
Šele ko sta se končno razgovorila, sem dojel. Na omari na drugi strani sobe je potanovem en velik ekran, na katerem so se pojavljale črke in spet izginjale 
… madona, sem se jih kar ustrašil in preventivno izgrlil nekaj basov. Ko je zadeva utihnila, sta končno vstala. Čudne stvari se dogajajo, tole je bila povsem nova lekcija.
Ste me kaj pogrešali? Dolgo je trajalo, a mu je uspelo - mojemu taglavnemu namreč - ponovno spravit k življenju mojo spletno stran. Namreč taglavni je tako dolgo mencal z nakupom nove škatle zame, da se je medtem pokvarila tudi tista provizorična! In tako sem ostal brez! Sam! Na mokrem! Brez svoje spletne strani! In če te ni na internetu - te ni! (Vsaj tako pravi taglavni. No, da vidimo, kdo najde njegovo spletno stran, če se že dela tako pametnega?!)
Priznam, malo sem tudi sam kriv, da je tako dolgo trajalo. Kaj morem, igranje in zganjanje neumnosti z mojima je veliko bolj zanimivo, kot gledat, kako buljita v ekran in tipkata. Ko se meni igra (beri: ko hočem, da se ukvarjata z mano), se morata ukvarjati z mano. Brez pardona. Brez izjem!
Pa držite tačke, da bo ta kišta še dolgo nudila topel domek moji internetni prisotnosti!
Umag, Hrvaška
Razred: odprti
Sodnik: M. Bubalo, Hrvaška
Uvrstitev: odl. 1, CAC; najlepši par z mamo Multi Ch. Rona
V nedeljo sem pogumno (in brez vrtoglavice) osvojil svoj prvi dvatisočak. Rečejo mu Debela peč.
Zakurili na srečo niso, tako da mi za spremembo sploh ni bilo vroče, čeprav je bilo krasno sončno vreme. Debel bi pa bil, še kako, če bi mi šefa dovolila pojesti vse tiste dobrote, ki so se ponujale pri članih številne dolenjske odprave … 
Tako pa sem si izboril edino ščepec študentske hrane pri Tomažu. 
Na poti sem imel priliko osvežitve v planšarskih “toplicah” in to kar dvakrat. Prve so bile razkošnejše, druge malo manj, a je bila zato toliko bogatejša ponudba palic. Zaradi šefice sem se moral včasih skobacati na kakšno skalo, odžagano drevo ali kar je še takih zadevščin. Taglavni je majal z glavo, a meni so take akrobacije pravzaprav zelo zabavne. Sploh ker vem, da se ne trudim zastonj. 
Pa tudi sicer mi res ni bilo dolgčas … Moral sem pridno sopihati navzgor, prebrati stare zaloge kravjih časopisov, pa tudi sporočil pasjih kolegov ni manjkalo. Da o gurmanski ponudbi nedostopnih nahrbtnikov na vrhu ne govorim.
Vračali smo se skozi Lipanska vrata in ni dosti manjkalo, da bi pot nehote še “malo” podaljšali. Priznam, da sem bil kar vesel, ko naju je s Tomažem šefica poklicala nazaj. Raje hodim sicer navzgor kot navzdol, pa vseeno … Pred Blejsko kočo sem v pasji družbi takoj pozabil na utrujenost, čeprav so se šefi vsi po vrsti odločili, da pasji žur odpade. 
Zadnje pol ure me je kljub temu kar neslo v dolino, saj so se vsepovsod ponujale povsem sveže izdaje pasjih novic. 