Blame It On The Rain

Že več kot pol leta sem Bitova najzvestejša punca, šefova edina “hči”, pa ti moški me ne znajo niti predstavit. Torej mi ne ostane drugega, kot da se sama. Še slik nimam naloženih … le par.

Moje otroštvo je zavito v meglo. Vem, da sem se rodila nekje v Pomurju in da sem se sredi junija lani znašla v zavetišču, ker sem bila odpeljana od nekega čudnega tipa, ki je menda veliko pil in zbiral pse (za katere seveda ni skrbel). Vendar so imeli z mano drugačne načrte in tisto zavetišče sem zapustila po hitrem postopku (če bi zakoni in pravilniki veljali za vse, bi bilo malo drugače …). Pome je prišla ga. Janja, ki mi je tudi izbrala ime, že naslednji dan pa sem spoznala svojo posvojiteljico v Ljubljani, temeljito so me pregledali dohtarji, ampak … ta teta je bila malo fina, jaz pa sem ji takoj pokazala, da moraš biti kot skrbnik psa pripravljen na vse. Od vsega hudega sem se malo podriskala po stanovanju in po hitrem postopku so me postavili pred vrata. Punce, ki so krojile mojo usodo, so mi našle začasno namestitev. Najprej eno pri Tini, čez dva tedna novo pri Andreji, Tomažu in Bitu … in ta nova je postala moj stalni dom.

Nekaj časa sem še krasila oglase, šefica je imela nekaj dolgih in napornih razgovorov po telefonu, a so klicali ali pacienti (ena jo je spravila do faze, ko telefon z vso silo vržeš ob tla ) ali pa taki, ki ne bi bili primerni zame … za mojo takrat še nadvse in zdaj malo manj plašno dušo. Potem pa je Tomaž, moj uradni “fotr”, prav skesano izrekel tisti usodni stavek: “Jagice pa ne boš oddala!?” (Sem se zelo rada crkljala pri njemu, pa mi je uspelo … )

No, saj nekaj časa sem še lobirala, da bi res lahko ostala … in sem, čeprav sem bila na smrt prestrašena in sem se za vsako figo polulala, nisem bila sobno čista, zgrizla sem en kup stvari (in bi jih z največjim užitkom šeeee, a mi vse skrijejo), med zajtrkom/večerjo sem se več mesecev zdolgočaseno sprehajala naokrog in nisem točno vedela, kaj bi počela z briketi …

Srečna sem, da imam Bita, on je moj varnostnik in prijatelj v eni osebi, le k igri ga težko spravim. Sprva sem kar malo pogrešala Iggyja, s katerim sva res zganjala vragolije. Ko me je potem Bit prvič pustil samo med vikendom, si nisem upala stopiti iz bloka. No, lulat bi še šla, potem pa domov! Ljudje so tako grozni, jih moraš res dobro spoznat, da jim lahko zaupaš!

Jeseni sem pridno hodila v šolo, tisto z (D)DV za azilaše (ampak sem bila vsakič znova povsem zgrožena nad množico ljudi in psov :o), dokler se moja dva sredi šolskega leta nista odpravila na dopust. V varstvu sem se imela res fino in najbolj grozen dec z brki je postal moj največji prijetelj. Sicer se pa rada učim in mi gre zelo dobro, kliker in priboljški so zakon, le na urniku so preredko.

Ni očitno, a vendarle sem od poletja do zdaj iz punčkaste Jagi postala damica. Pankerke s posebno pričesko na riti skoraj ni več, suhljata koščena miška je postala postavna Jagoda, tudi strahci počasi plahnijo …  V petek, 15. 1. bom praznovala 1. rojstni dan. Papirji so se izgubili (no, bodimo odkriti, nikoli niso obstajali), a tako nekako se zdi … torej praznovala bom, pa kakorkoli že.

Tako, zdaj veste, od kod sem in kako sem prišla sem. V petek bomo praznovali moj prvi rojstni dan, torto sem že naročila!

Odšel si in ne bo te nazaj. Dokončno. Kako grozno se sliši. Tako mi je hudo, da si do danes nisem upala tega napisat in gledat na ekranu. Zdaj vidim zelo motno …

Običajno sva se poslavljala ob nedeljah zvečer, ko sem odhajala v Ljubljano, in vsaj še naslednji dan si bil slabe volje … mene pa je mučila slaba vest. Joj, koliko slovesov je bilo … vedno bolj me je strašila misel, da te morda zadnjič vidim živega … zdaj, pri tvojih enajstih letih in pol pa sploh.

Tudi ti si nas zapustil na nedeljo, medtem ko sem se jaz potepala po skrajno odročnih koncih naše deželice in niti slutila nisem, da odhajaš. Tako slabo vest imam, ker se nisem mogla posloviti od tebe. Mami me prosi odpuščanja, ker ni imela dovolj moči, da bi me poklicala. Tako nesrečen splet okoliščin je bil … in tako hitro in nenadoma se je vse skupaj zgodilo … Sesuta je še bolj kot jaz. Tati pa verjetno še bolj. Mislim, da sem ga slišala jokati tretjič v življenju. Pa Tomaža tudi. Z mano si vstopil v njegovo življenje tudi ti …

Amor, res smo te imeli radi, vsem tvojim “napakam” navkljub. Saj vemo, da smo bili zanje sami krivi. Hvala za vse, kar si nas naučil. Tvoja “šola” je bila najboljša možna naložba, ki se nam je lahko zgodila.

Tokrat me je doma namesto tvojega veselega laježa, skakljanja in noro vrtečega se repa pozdravila tišina. In razkopani kos zelenice na vrtu, kjer si tako rad poležaval. Pobožala sem jo. Travo. In poskusila začutiti tvojo mehko dlako. In ujeti tvoj vonj. Ni bilo težko … več kot tretjino mojega življenja sva preživela skupaj.

Zdaj te visoke temperature ne motijo več, tudi neviht te ni več bolestno strah. In predvsem te nič več ne boli, tvoj spanec je popolnoma miren. Upam, da je v pasjih nebesih kdo, ki te bo crkljal …

Dragi moj medo, zbogom in iskrena hvala za vse, kar si mi dal … odpusti mi napake, če moreš.

Vedno boš moj Morči.
Andreja