vsak dan s tabo je tako dragocen … Srečna sem, da si z nami, vedno dobre volje in pripravljen na nove dogodivščine. Naj tako ostane še dolgo, dolgo, dolgo. Radi te imamo!

VSE NAJBOLJŠE!
Andreja, Tomaž in Jagoda

V soboto zjutraj me je Andreja takoj po zajtrku šokirala z novico, da je umrl moj brat Bajk. Prav tisti, ki sem ga vedno tako občudoval in spoštoval, saj je imel najmanj en pasji doktorat. Njegova smrt nas je vse udarila kot strela z jasnega, kako je mogla pretresti šele njegove. Iskreno sožalje.

Ne vem, kaj se dogaja. Flati živimo po načelu carpe diem. Tudi umiramo tako, čez noč?

Dragi Bajk, živel si resnično polno in srečno pasje življenje. Morda bogokletno, a mislim si, zakaj taka krivica, zakaj ne gredo v pasja nebesa tako mladi raje tisti reveži, za katere nikomur ni mar in dolga leta prepuščeni sami sebi čakajo pravzaprav le še odrešitev.

Ne dojamem, Bajk. Ni fer. Naj ti bo onkraj mavrice lepo.

Za kaj gre?

Natisni peticijo:  http://dzzz.si/pobuda/peticija12022010.pdf

Podpisi se zbirajo tudi na lokacijah, navedenih TUKAJ.

P. S. Sodim med nevarne pasme, imam plečno višino nad 40 cm.

Lady, kljub vsemu si zame še vedno zmagovalka … Pogrešam tvojo neizmerno voljo do življenja in edinstveno, simpatično irokezico.

Zgroženi Bit

Bitko

Moje otroštvo je zavito v meglo. Vem, da sem se rodila nekje v Pomurju in da sem se sredi junija lani znašla v zavetišču, ker sem bila odpeljana od nekega čudnega tipa, ki je menda veliko pil in zbiral pse (za katere seveda ni skrbel). Vendar so imeli z mano drugačne načrte in tisto zavetišče sem zapustila po hitrem postopku (če bi zakoni in pravilniki veljali za vse, bi bilo malo drugače …). Pome je prišla ga. Janja, ki mi je tudi izbrala ime, že naslednji dan pa sem spoznala svojo posvojiteljico v Ljubljani, temeljito so me pregledali dohtarji, ampak … ta teta je bila malo fina, jaz pa sem ji takoj pokazala, da moraš biti kot skrbnik psa pripravljen na vse. Od vsega hudega sem se malo podriskala po stanovanju in po hitrem postopku so me postavili pred vrata. Punce, ki so krojile mojo usodo, so mi našle začasno namestitev. Najprej eno pri Tini, čez dva tedna novo pri Andreji, Tomažu in Bitu … in ta nova je postala moj stalni dom.

Nekaj časa sem še krasila oglase, šefica je imela nekaj dolgih in napornih razgovorov po telefonu, a so klicali ali pacienti (ena jo je spravila do faze, ko telefon z vso silo vržeš ob tla ) ali pa taki, ki ne bi bili primerni zame … za mojo takrat še nadvse in zdaj malo manj plašno dušo. Potem pa je Tomaž, moj uradni “fotr”, prav skesano izrekel tisti usodni stavek: “Jagice pa ne boš oddala!?” (Sem se zelo rada crkljala pri njemu, pa mi je uspelo … )

No, saj nekaj časa sem še lobirala, da bi res lahko ostala … in sem, čeprav sem bila na smrt prestrašena in sem se za vsako figo polulala, nisem bila sobno čista, zgrizla sem en kup stvari (in bi jih z največjim užitkom šeeee, a mi vse skrijejo), med zajtrkom/večerjo sem se več mesecev zdolgočaseno sprehajala naokrog in nisem točno vedela, kaj bi počela z briketi …

Srečna sem, da imam Bita, on je moj varnostnik in prijatelj v eni osebi, le k igri ga težko spravim. Sprva sem kar malo pogrešala Iggyja, s katerim sva res zganjala vragolije. Ko me je potem Bit prvič pustil samo med vikendom, si nisem upala stopiti iz bloka. No, lulat bi še šla, potem pa domov! Ljudje so tako grozni, jih moraš res dobro spoznat, da jim lahko zaupaš!

Jeseni sem pridno hodila v šolo, tisto z (D)DV za azilaše (ampak sem bila vsakič znova povsem zgrožena nad množico ljudi in psov :o), dokler se moja dva sredi šolskega leta nista odpravila na dopust. V varstvu sem se imela res fino in najbolj grozen dec z brki je postal moj največji prijetelj. Sicer se pa rada učim in mi gre zelo dobro, kliker in priboljški so zakon, le na urniku so preredko.

Ni očitno, a vendarle sem od poletja do zdaj iz punčkaste Jagi postala damica. Pankerke s posebno pričesko na riti skoraj ni več, suhljata koščena miška je postala postavna Jagoda, tudi strahci počasi plahnijo …  V petek, 15. 1. bom praznovala 1. rojstni dan. Papirji so se izgubili (no, bodimo odkriti, nikoli niso obstajali), a tako nekako se zdi … torej praznovala bom, pa kakorkoli že.

Tako, zdaj veste, od kod sem in kako sem prišla sem. V petek bomo praznovali moj prvi rojstni dan, torto sem že naročila!

Običajno sva se poslavljala ob nedeljah zvečer, ko sem odhajala v Ljubljano, in vsaj še naslednji dan si bil slabe volje … mene pa je mučila slaba vest. Joj, koliko slovesov je bilo … vedno bolj me je strašila misel, da te morda zadnjič vidim živega … zdaj, pri tvojih enajstih letih in pol pa sploh.

Tudi ti si nas zapustil na nedeljo, medtem ko sem se jaz potepala po skrajno odročnih koncih naše deželice in niti slutila nisem, da odhajaš. Tako slabo vest imam, ker se nisem mogla posloviti od tebe. Mami me prosi odpuščanja, ker ni imela dovolj moči, da bi me poklicala. Tako nesrečen splet okoliščin je bil … in tako hitro in nenadoma se je vse skupaj zgodilo … Sesuta je še bolj kot jaz. Tati pa verjetno še bolj. Mislim, da sem ga slišala jokati tretjič v življenju. Pa Tomaža tudi. Z mano si vstopil v njegovo življenje tudi ti …

Amor, res smo te imeli radi, vsem tvojim “napakam” navkljub. Saj vemo, da smo bili zanje sami krivi. Hvala za vse, kar si nas naučil. Tvoja “šola” je bila najboljša možna naložba, ki se nam je lahko zgodila.

Tokrat me je doma namesto tvojega veselega laježa, skakljanja in noro vrtečega se repa pozdravila tišina. In razkopani kos zelenice na vrtu, kjer si tako rad poležaval. Pobožala sem jo. Travo. In poskusila začutiti tvojo mehko dlako. In ujeti tvoj vonj. Ni bilo težko … več kot tretjino mojega življenja sva preživela skupaj.

Zdaj te visoke temperature ne motijo več, tudi neviht te ni več bolestno strah. In predvsem te nič več ne boli, tvoj spanec je popolnoma miren. Upam, da je v pasjih nebesih kdo, ki te bo crkljal …

Dragi moj medo, zbogom in iskrena hvala za vse, kar si mi dal … odpusti mi napake, če moreš.

Vedno boš moj Morči.
Andreja

Midva z Niko in šefa pa smo jo mahnili v Trento. Dobri stari šotor je postal za tri dni naš dom. Postavili smo ga v kampu Jelinc, ki je bil samo naš! Nebesa … in Soča čisto zraven. Pa nobene vročine. A je lahko še kaj lepšega? Škoda, da ni trajalo dlje.

Nekaj dni pozneje sta na presenečenje vseh za nekaj dni nujno potrebovala streho nad glavo še dva mala pamžka, 9 tednov stara mladička. Prava mala cukra … no, mene tale otroški vrtec ni pretirano ganil. Redarstvo sem prepustil kar Niki. Fantek je odšel na Gorenjsko, punčka pa je ostala v prestolnici.

Nazadnje pa je končno uspelo tudi Niki. Še večja razvajenka bo, kot sem sam. Res ji privoščim! Našla si je postavnega frajerja svoje vrste, nadvse skrbne, ljubeče in izkušene posvojitelje, hiško z vrtom in … odšla. Pravzaprav ne daleč, ostala je v Ljubljani in obljubila, da me bo kmalu obiskala. Nika, uživaj! Malo boš pa vedno tudi moja …