Blame It On The Rain

Megle v Ljubljani ni hotelo biti konec, vremenarji pa so rekli, da je na Obali sonce. Ko so mi omenili morje in plavanje, sem bil seveda takoj za. Parkirali smo ob jezeru v Fiesi. Sonca sicer tudi na Obali še ni bilo, a mene to v bistvu niti ni zanimalo. Voda! Koliko vode! Ajde, aporte ven!

Pa sem nosil. Zdaj račko, zdaj aport iz neoprena. Potem sem nekje med kamni našel še nekaj lesenega, pa sem nosil še to. Vmes so me nekaj morili še s kakšno poslušnostno vajo, pa s trikci - ampak te imam itak rad. Zabaval sem se sto na uro, res. Ko so zaloge odvečne energije pošle, smo se odpravili po potki ob morju proti Piranu. Madona, koliko dela sem imel. Same tuje izdaje časopisov so tukaj!

V Piranu sem moral peljati najprej moje na kavo. V bistvu sta bila menda še bolj kot kave potrebna WC-ja. Joj so eni čudni. Ali ni bolj enostavno in ceneje dvigniti taco kjerkoli pač že diši? Kakor hočejo, jaz bom svoje potrebe še vedno opravljal kjer se mi bo zdelo.

Pa smo odpeketali naprej. Andreja je bila strašno navdušena nad sončkom. Meni pa ni šlo v račun, zakaj tu zdaj ne smem v vodo. Ampak sta mi obljubila, da bom lahko spet šel kasneje. OK, no, bom pač počakal … Saj v bistvu res še nisem prebral vseh časopisov. Pa tudi do pasjih kolegov ne smem biti preveč brezbrižen, kaj si bodo pa mislili, če jih niti ne pozdravim?!

Med sprehajanjem po celo meni že kar dobro znanih piranskih ulicah in uličicah smo odkrili nekaj še neodkritega. V bistvu niti ne vem, za kaj je šlo, ker sem moral počakati na prostoru pred vrati, Andreja in Tomaž pa sta za nekaj časa izginila. Neki Italijani so bili tako navdušeni nad mojim pridnim čakanjem, da sem se odločil, da se bom res izkazal in počakal pridno dokler se moja dva spet ne prikažeta. Saj moram reči, da sta bila res kratka in jedrnata. Gotovo ni bilo nič preveč zanimivega.

Če bi vedel, kaj me čaka v nadaljevanju tega vandranja, bi jima malo zagodel. Si morate misliti, šli smo na kosilo, a zame nista naročila ničesar! Dišalo je za znoret in celo natakarica ju je vprašala, če bo kaj zame! Včasih sta res kruta. Na večerjo sem moral čakati do doma.

Priznati pa moram, da sta držala obljubo o kopanju. Ob sončnem zahodu sem se lahko še enkrat pošteno naplaval. Vse, kar sta vrgla, sem jima prinesel, čeprav bi nazadnje najraje poslal koga drugega po aport. Ko smo prišli do avta, sem navdušeno skočil v prtljažnik in se pustil razvajati v masiranju z brisačo … Aah, pasje življenje.