2007 december archive > Blame It On The Rain

Arhiv za december, 2007

Amorjev rojstni dan

Objavil(-a)

18. december 2007 v Razno. 0 Komentarjev

V soboto sem bil povabljen na praznovanje Amorjevega 10. rojstnega dne. Imel ga je sicer že v torek, a takrat imamo vsi preveč obveznosti, da bi našli čas še za to. Andreji sem pomagal pripraviti slastno torto in seveda upal, da mi bo Amor odstopil kakšen košček. Revež si sicer ne more privoščiti takih požrtij kot jaz … pojedel bi še kako rad, a kaj, ko mu vsaka malenkost lahko nakoplje prebavne ali kakšne druge težave. Moram pa reči, da je Andreji uspelo tudi v okviru “dovoljenega” spacati prav okusno reč.

Amor je moral revež najprej pozirati. Kar videl sem ga, kako ga srbi nos. Po obredu s tisto mašino, ki bliska, sva končno dobila vsak četrtino, potem pa zaspala kot hloda. Žur po penzionistično pač … konča se že ob 21.30.

Prehladil sem se :-(

Objavil(-a)

andreja

13. december 2007 v Razno. 0 Komentarjev

V soboto zvečer me je prvič v življenju napadel kašelj. Občutek je podoben kot če bi se mi nekaj zataknilo v grlu. Neprijetno skratka, očitno sem se prehladil, čeprav je tudi res, da že razsaja tudi kužni kašelj. Ampak sem prepričan, da tole moje ni to.

Andreja je prišla v ponedeljek iz službe s polno vrečko nekih zdravilnih zeliščnih zvarkov, ki so pravzaprav zelo okusni! Saj ne vem, ali bi priznal, da mi je že ful bolje ali bi še malo kašljal, ko pa je vse tako dobro … no, edino tisti vitaminski zvarek na mojih dragih briketih je bil malo prekisel. Toda upoštevajoč svoj življenjski moto “v sili hudič še muhe žre” (silo imam pa itak neprestano) sem kot ponavadi polizal svojo skledo, da se je svetila. Gibanje zunaj sta mi nekoliko omejila, ampak OK, dokler me tako crkljata, je kar fino … Mimogrede sem se naučil še nekaj novih neumnosti. Medtem ko stojim, moram dvigovati enkrat levo, drugič desno prednjo tačko, odvisno od tega, katero nogo dvigne Andreja oz. Tomaž. Svašta, kaj vse moram jaz počet v življenju.

Danes skoraj ne kašljam več, pravzaprav. Tu pa tam me še napade, ko sem ful vesel (ko prideta moja dva domov, na primer). Sicer pa mi sploh nič ne manjka, sem odštekani flat kot vedno.

Preizkus naravnih zasnov (PNZ)

Objavil(-a)

andreja

8. december 2007 v Šolanje. 0 Komentarjev

Molve, Hrvaška
uspešno opravil

Vikendi postajajo bolj naporni od delavnikov. Vstati sem moral ob 3h, čeprav je sobota! Pome je prišla sestra Chaya s svojo Urško. Ugotovil sem, da je, vsaj kar se vožnje tiče, kar dobro biti pes. Lahko spiš! Če je na sporedu daljša vožnja in te vržejo pokonci sredi noči, pride to še kako prav.

Tam okrog Zagreba, kjer bi se morali dobiti z neko gospo, smo se malo izgubili, a smo se po kar nekaj dodatnih kilometrih srečno našli in prispeli na cilj - k lovski koči v vasi Molve pri Đurđevcu - s samo 15-minutno zamudo. Urška in Andreja sta imeli neke birokratske opravke, tačas pa sva s Chayo pridno čuvala kočo. Potem pa smo se spet odpeljali, a ne daleč.

Uuu, voda! To bo žurka! Lokacija mi je bila takoj všeč. Žal mi niso dali priložnosti, da bi prebral lokalne časopise, ampak sem moral biti priden in poslušen. Najprej smo naredili gasilsko fotko. S Chayo sva bila edina flata, skupaj z goldnoma Catchem in Cosmom pa smo bili edini Slovenci. Tako se pač kvalificirajo dvonožniki, psi govorimo mednarodni jezik, kar je veliko bolj praktično, če te zanima moje mnenje …

Preizkus streloplahosti sem (ponovno) opravil brez težav. Nihče ni zganjal panike. Potem sem se pa ne vem zakaj znašel na prvem mestu za vse ostale discipline preizkusa. Najprej sem moral pokazati, kako dobro oz. slabo mi gre vlečenje na povodcu. Ni mi čisto jasno, zakaj v odločilnih trenutkih ne smem pokazati, da sem močan, strašno radoveden in da znam tudi misliti s svojo glavo …

No, potem sta naju z Andrejo dva gospoda v čudnih zelenih opravah odpeljala nekaj metrov stran. Moral sem steči po fazana in ga prinesti. Priznam, da mi sprva ni bil preveč všeč, potem pa sem ga vseeno zagrabil in da bi upravičil sloves flatov, ki nas imajo za klovne, sem fazana nesel kar naravnost sodniku. Saj je bil njegov, a ni tako?!

Končno so mi privoščili tudi kopanje. Tisti gospod v zelenem je vrgel v vodo raco, s katero se še nikoli v življenju nisem srečal. Madona je bila velika, pa težka tudi! Ampak Andreja je vzpodbudno navijala zame in res bi bilo nesramno od mene, da se ne bi potrudil. Tisti v zelenem ji je zagrozil, da bo morala sama po raco, če je ne prinesem. No, to bi bila res nerodna situacija … tako da sem brez zadržkov zgrabil raco in zaplaval z njo nazaj. Yees, opravil sem!

Kar težko sem gledal ostale, kako plavajo s svojim plenom, najraje bi jim kar pomagal! Toda žal nihče ni potreboval pomoči. Ko so se ostali že vsi odpeljali, sva imela s Chayo spet šanso, da dokaževa, da je z najinim genskim zapisom vse OK. Mene sploh razganja, ko dobim kaj takega v gobec … me ima, da bi jo popihal, saj sem si moral plen sam priboriti! Je pa res, da sta Urška in Andreja izumili tako visoke C-je, da se jima preprosto nisem mogel upreti in sem račko pridno prinesel Andreji v roke. Potem sta dali takoj mir.

S Chayo sva morala počakati, da sta punci uredili papirologijo, pa še nekaj sta imeli za bregom … Prijazni gostitelji so pripravili malico za dvonožnike, za nas, ki smo morali dejansko delati, pa nič. Kje je tu kakšna logika?! Sva pa zato s Chayo lahko spet spala po poti domov, medtem ko naju je uspavalo čebljanje tam spredaj.

Mednarodna razstava psov (IHA) Wels 2007, 2. dan

Objavil(-a)

andreja

3. december 2007 v Razstave. 0 Komentarjev

Wels, Avstrija
Razred: vmesni
Sodnica: P. Razera-Brulin, Švedska
Uvrstitev: odličen 1, CACA

Pia nas je vrgla pokonci natanko takrat, ko je začela zvoniti budilka. Stlačila sva se k Andreji na posteljo in takoj je bil žur. Po krajšem sprehodu in zajtrku smo zapustili tisto lepo stavbo, v kateri se je treba lepo obnašati, in se odpeljali na razstavišče v Wels. Tokrat so bile razmere precej znosnejše kot dan prej.

Andreja si je za moj nastop pripravila drugačne priboljške, ker sem nad hrenovkami menda preveč navušen. Saj ne da te nove zadevice niso bile dobre, a so tako drobne, da nekako nisem mogel stati pri miru … Tekel sem pa lepo, kot lipicanec. Kakorkoli že, sodnico sem uspel prepričati, da sem v svojem razredu (bilo nas je pet frajerjev) preprosto najboljši.

Kasneje se je zgodilo nekaj, kar me je resno zaskrbelo. Andreji je neka punca pripeljala meni neznano flatico. Kaj bi si lahko mislil ob tem?! Čeprav sem glasno protestiral, ni nič pomagalo, še naprej se je ukvarjala z njo. Za piko na i pa je šla potem s to predrzno črnko, ki sploh ne razume slovensko, še v ring! Na srečo se je na koncu izkazalo, da ima vseeno raje mene in je tisto psičko vrnila lastnici …

Ko je še Pia uspešno opravila svoj nastop, sva šla počivat v avto. Tokrat sta nama Jasna in Andreja obljubili, da se ne vrneta praznih rok. In res … po poti domov je na strehi mojega boksa zelo lepo dišalo. En uhelj sem dobil kar takoj in priznati sem si moral, da je bilo vredno čakati. A to še ni bilo vse! Doma se je izkazalo, da moram Andrejo definitivno še kdaj peljati na avstrijsko razstavo! Nenazadnje sem dobil tudi lično posteljo, tako, samo zame … ampak ne morem si pomagati, na tisti veliki, ki sicer ni samo moja, je še lepše.

Mednarodna razstava psov (IHA) Wels 2007, 1. dan

Objavil(-a)

andreja

1. december 2007 v Razstave. 0 Komentarjev

Wels, Avstrija
1. 12. 2007
Razred: vmesni
Sodnica: S. Jarmer, Avstrija
Uvrstitev: odličen 3

Sredi noči je začelo brneti. O groza! Najprej se nisem zmenil za Andrejino in Tomaževo razgrajanje, potem pa se mi je nenadoma zazdelo, da mislita resno, sploh ko je zacingljala moja ovratnica. Ta zvok me vedno navduši.

S tako velikim avtom se še nikoli nisem peljal, pa tudi v boksu ne. Ampak sploh ni bilo slabo, niti slučajno se nisem pritoževal! V prtljažniku je bil tudi kolega bokser Rice in različna šara … Sanjalo se mi ni, kaj bodo z njo, a ko se je zdanilo in smo končno prispeli na cilj, mi je postalo jasno. Ko vidim toliko različnih psov na kupu, ne morem kaj dosti zgrešiti.

V Welsu je bila strašna gužva. Andreja je za nekaj časa izginila z enimi papirji, tačas pa smo poiskali parkirni prostor in ko sem skočil iz avta, sem Jasni takoj naredil veselje. Za razstavo se pač spodobi, da se pes očedi … Z belimi lisami po telesu bom sodnici gotovo prej padel v oči kot enakomerno črn kot vsi ostali.

Jasna in Andreja sta si vidno oddahnili, ko sva bila s Pio ob razstavnem krogu varno v svojih šotorčkih. Moja šefica se je nekam kislo nasmihala, ko je “občudovala” umetnine, ki sem jih po poti od avta do našega ringa v zadnji od devetih hal uspel ustvariti na njenih hlačnicah in čevljih. Časa za preoblačenje ni bilo dovolj, zato je iz tistega nahrbtnika, iz katerega je tako mamljivo dišalo, privlekla neke čudne robce in obrisala najprej mene in moje čudovite bele flekce, potem pa še sebe. Pa tako sem se trudil za umetniški vtis. Mislim, da sem se vseeno dobro odrezal. Sploh pa me zanima predvsem tista božanska hrenovka (ali pa sir) v Andrejinih rokah. Še posebno zato, ker smo zjutraj kar preskočili zajtrk.

Medtem ko si je dvonožni del naše družbe z Ricom vred ogledoval razkošne stojnice, ki so zaščitni znak avstrijskih razstav, sva s Pio čuvala naš ogromen avto in upala, da nama Andreja in Jasna kupita kaj dooobrega. Pa nista prinesli ničesar, ampak sta si samo ogledali “teren” … Veliko so govorili o nekih uhljih. Hmmm …

Odpeljali smo se v Linz, kjer smo imeli rezervirano sobo v hotelu. Madonca, vse je bilo tako lepo urejeno, čisto … Andreja mi je zabičala, da se moram lepo obnašati, da to ni isto kot poleti, ko smo spali po kampih. A takrat morda nisem bil priden ali kaj?! Receptorka je imela presenečenje za nas. Za kužke! Neverjetno, kako prijazen sprejem! In bilo nas je kar nekaj na štirih tačkah.

S Pio sva si končno lahko privoščila zajtrk-kosilo in potem ko sva pridno čuvala sobo (Pia je vzela to nalogo povsem resno), da so povečerjali še dvonožniki, sva dobila še večerjo. S polnim želodcem pa res ni težko zaspati …