Tistega malo sončka včeraj očitno ni bilo dovolj. Moja dva sta spakirala malo bolj »konkretno« opremo in vozili smo se precej dlje. Obetavno, ni kaj!
Na Primorskem je bilo sonce, pa tudi pihalo je prav mrzlo … pa saj zato smo prišli, po zrak! Nenazadanje pa je za pasje brezžično informacijsko omrežje to zelo prirocno ;). Sem izkoristil, kolikor se je dalo. Najprej med kraškimi travniki … potem pa smo začeli lesti v hrib, ki je dišal po divjih prašičih (brrr, kar lasje so mi šli pokonci 
) in ne po konjih, čeprav mu je ime Kojnik. Trud je bil poplačan, ko sem na vrhu srečal princesko v belem! Damica je bila takoj za igro (za tisto drugo malo manj …), a se je njenim in mojim mudilo. Vsakim v svojo smer, seveda. 
Skozi gozd in čez prostrana travnata pobočja Kojnika smo se spustili na Kraški rob. Waw, kakšni razgledi. Kar naravnost v morje bi skočil, tako blizu se mi je zdelo!
Pogled čez skalne pečine navzdol pa ni bil najbolj prijeten … a ne morem si kaj, da ne bi potešil svoje radovednosti, kaj neki je tam spodaj. Andreja pravi, da bi kar živela tam. Da bi imela Kraški rob za balkon. Kar zastrigel sem z ušesi. Kaaaj? Tam ni nobenih punc, nobenih časopisov, nič! Kdo ve, če bi dobil sploh kaj za jest! Na srečo se Tomaž strinja z mano, le da on govori o nekih drugih povezavah, ki da tam manjkajo … 
Pot do avta se mi je, priznam, malo vlekla. Menda se je kar vsem. Sonce je že skoraj zašlo, veter nas je še vedno »tepel«, stezic ni bilo več, kolovoz pa se je zdel vse daljši. In bil sem že utrujen. Potem pa kar na lepem, sredi ničesar, ena punca! Moja daaaaljnja sorodnica … Njenim skrbnikom sem bil tako všeč, da bi me takoj vzeli za zeta. Menda bi bili potem najini otroci dolgodlaki. Na Andrejini faci sem razbral, da se ji je kar zmračilo ob tej ideji. Nisem imel izbire, preden sem jo spoznal, sva se že poslovila. 
.