Malo sem bil že nestrpen, kdaj pridem na vrsto za svoj popoldanski potep, potem smo se pa kar na hitro spokali in se vozili nenavadno dolgo za “običajen dan”. Priznam, da jima je tokrat res uspelo, naravnost v pasja nebesa smo prišli! 
Skočim iz avta, tam pa je kar mrgolelo črnih in rjavih … sami taki, kot jaz. 
21!!! Moja dva sta se ob pogledu na ta prizor tako raznežila, da sta pustila fotoaparat namenoma v avtu. Fotk pa vseeno ne manjka: pripravila sta jih moja neuslišana ljubezen Lady in njen Odi, starejša polsestra Atra in Lili, bodoča lastnica Piinega sinčka. 
Za pokušino in v dokaz, da nas je bilo res veliko, sem si pri Lili izposodil eno izmed njenih slik:
Škoda, da sem zamudil več kot polovico žurke, kako zabavno je moralo biti šele na začetku, ko so lovili tiste okrogle rumene in roza krožnike, pa ko so se šli “pokaži, kaj znaš”. Pravzaprav sem bil kar razpložen za kaj takega!
Po prvem presenečenju in navdušenju sem se zadovoljno umiril, okopal v blatnem ribniku in potočku, potem pa me je začel grdo oštevati brat Brin. 
In potem še večkrat. 
Sploh mi ni jasno, kaj sem se mu zameril! Še nikoli na nikogar nisem bil jezen … 
Tudi tokrat sem bil sprva prepričan, da se je zmotil, pa je kar vztrajal. Pametnejši odneha. To sem seveda jaz!
Z Andrejo sva naštudirala novo neumnost, pravzaprav je to menda resna zadevica, ki se ji v agilityju reče palisada. Visoko in strmo, sprva mi je bilo prav neprijetno, a bolj kot se mi je zdelo nenavadno, kaj hočejo od mene, bolj me je mikalo, da prilezem čez. Take stvari me neznansko zabavajo. Ne vem, zakaj tako rad plezam in skačem … Bi moral mamo vprašat. 
Skratka, ko mi je končno uspelo osvojiti vrh, bi to počel znova in znova.
Upam, da si bodo kmalu še kaj podobnega izmislili. Obljubim, da bom tako težil, da ne bom ničesar zamudil! 