Tale pomlad je noro dobra stvar! Andreja je že itak kolumbovski tip človeka. Sedaj, ko je vsepovsod tako kičasto lepo, sploh če je sonce, pa itak ne da miru. Vedno mora odkrivati nekaj novega, tako da nikoli ne vem prav dobro, kaj me čaka, ko se vsedem v avto. 
Kadar sva sama, je sploh “nevarno”. Seveda sem navdušen, saj je to povezano z novimi vonjavami (beri: puncami), drugačnimi palicami, iskanjem aportov v novih grapah in še in še.
Na kičasto lepo nedeljo smo se včeraj odpravili “na” Sv. Urha. No, “na” bi bilo z druge strani, iz vasi spodaj, mi pa smo šli samo bolj ali manj naravnost in prispeli do tega protiturškega obrambnega kompleksa že v kakšnih dvajsetih minutah. Če drugega ne, sem si po poti lahko privoščil nekaj blatnih kopeli.
Radoveden, kot sem, sem si moral tabor natančno ogledati. Na zidu pa … uf, so se mi kar tace zatresle. Sicer je bilo udobno široko, ampak pogled v globino … ojoj. Tisti “dool” je bil pravo olajšanje. 
Hja, tale Urh je bil torej veliko bližje, kot sta si moja dva predstavljala. Pa sta začela rinit seveda v drug hrib. Škoda, nobenih kužic nikjer, sploh nobene žive duše. Palic pa kolikor hočeš in Tomaž je totalno navdušen, če me lahko pošlje po palico v kakšno čudno smer. Težje je, raje grem. Mal sem čuden, vem. Ampak na travi je pač dolgčas … 
Tako smo torej lezli na Ključ. Prilezli smo na vrh enega hriba, ko se je izkazalo, da to še ni to in da je cilj precej dlje kot je sprva kazalo. Pa sem se takoj strinjal, da gremo tja gor kdaj drugič, ker mi je bilo že kar precej vroče. Ampak jaz sem imel vsaj vodo, moja dva pa nič. 
Ključ imam torej še v dobrem. Ko bodo borovnice, bo sploh mmmm. 