Na moje veliko presenečenje in hkrati veselje me je v nedeljo popoldan obiskala sestra Chaya! 
Najinim poljubom ni bilo videti konca, od mahanja me prav rep boli … Tako sem se je razveselil, da sem čisto pozabil, da mi kaj fali. 
Škoda, da sem ravno zdaj, ko imam družbo, tak štor. 
Ponoči mi porednica ni pustila spati. Pa ne le meni. 
Njen spalni kotiček ji očitno ni bil všeč, zato ni dala miru. Bolj kot sta ji moja dva dopovedovala, kakšna so pravila igre, bolj je rinila vame ali vanju. 
Potem je bilo Andreji dovolj in jo je poslala v kuhinjo z njeno posteljo vred. Kaj hujšega. Cviljenje je preraslo v tuljenje in da ne bi začeli tuliti še sosedje, je prišla nazaj in zaspala na moji 
postelji. Smo pa zato potem vsi spali! 
Ker sem moral danes spet na kliniko, sem Chayi naročil, naj prevzame posle in čuva moj brlog. Mislim, da je nalogo odlično opravila, saj je bilo doma vse na mestu. Tudi jaz sem na kliniki dobro opravil, potem pa sem šel z Andrejo v službo. Njena šefica me je zelo prijazno sprejela in me postregla s slastnimi priboljški. Ko vsaj ne bi upoštevala Andreje, dobil bi jih kar cel paket! Kakorkoli, počutil sem se kot kralj. 
In po kraljevsko zaspal …
Doma bi me Chaya neprestano lizala. Še dobro, da se včasih loti tudi koga drugega, sicer bi bil na gobcu že brez dlake. Ne vem, od kod tej ženski toliko energije. Sam je zadnje dni res nimam veliko. 
Ampak bo že bolje …
V petek navsezgodaj zjutraj sem imel veliko prometno srečo. Sicer tudi nesrečo, ampak očitno sem zgoraj zelo dobro zapisan, zato sem jo zelo dobro odnesel. Zbil me je avto, ti presneti, kako sem se razjezil nanj. 
Andreja in Tomaž sta me odpeljala na kliniko, kjer mi je prijazen stric temeljito preštel vse kosti. Da bi se prepričal, da so vse na mestu, me je poslal k malo manj prijaznemu stricu, da me je slikal z vseh strani. Na koncu so ugotovili, da je z mojimi kostmi res vse OK. A vseeno nisem smel domov, čeprav sem bil tako priden, da so mislili, da sem dobil pomirjevalo. Pregledala me je še ena prijazna gospa, ki je Andrejo vprašala 1001 stvar o meni (toliko o pravici do zasebnosti ), potem pa sem moral z njo … Ampak moja dva sta obljubila, da prideta kmalu. Dobil sem infuzijo in ko sem prišel na vrsto, sem trdno zaspal. Zbudil sem se čisto zblojen, moja tačka pa je bila povita v eno čudno zadevo, na katero res ne morem biti preveč ponosen in skačem po treh kot kenguru. Za nameček so mi poveznili še lonec na glavo. Ampak na srečo sta moja dva toliko pametna, da sta mi ga snela. Obljubim, tačko bom pustil pri miru. 
Postal sem en velik crkljivček, predvsem pa potrebujem veliko spanja. Amor je bil precej razumevajoč in mi je za eno noč odstopil svojo posteljo. No, oba z Andrejo vred smo zelo slabo spali, dopoldne pa sem se vrnil v Ljubljano, ker sem moral spet na kliniko. Spoznal sem še eno prijazno gospo, ki mi je dovolila prevohati vse tiste “cunje”, ki so prej ovijale mojo ubogo tačko. Odstranila mi je drenažo in ko je začela brisati rane, bi najraje predel … No, taco so mi potem spet zavili in enaka zgodba se je ponovila tudi danes doma. Nisem si mislil, da tudi moja dva obvladata take zadeve.
Danes je poseben dan! Rekli so mi, da sem sedaj res že pravi dec, saj imam že dve leti. Ne vem, ali je to dobro ali slabo, v vsakem primeru mi je današnje razvajanje prav prijalo. Dalo bi se pa interpretirati tudi malo drugače … Namesto da bi dobil tisto, kar mi pripada, lepo v svojo skledo in v miru pojedel, je Andreja začela nekaj krancljati. OK, letos je bila ful hitra, a poziranje za rumeni tisk mi vseeno ni ušlo.
Potem pa še tisto nezaslišano. Po poziranju sem dobil samo grižljaj ali dva, nato pa sta vse skupaj pospravila in me gonila na Rašico. A se za slavljenca ne bi spodobilo, da bi lahko lenaril, se pustil razvajati in dobro jedel? 
OK, da ne bom samo kritiziral. Ko smo prišli domov, sem dobil celo torto naenkrat, potem pa še desert v Kongu. Slastno, res … Za rojstnodnevno zabavo pa je poskrbel Tomaž. Dobil sem veliiiko škatlo in lahko sem jo trgal na prafaktorje.
Če mi je pa kaj všeč, je to gotovo ena izmed mojih top 5. 
Ko sem se naveličal, pa je Tomaž vzel v roke še tisto malo zadevo z rdečo pikico, ki v meni v tisočinki sekunde vzbudi ves lovski nagon, kar ga premorem. Seveda sem jo lovil z vso vnemo in zdaj lahko zasluženo “padem dol”. 
Šentjernej, Slovenija
Razred: vmesni
Sodnica: T. Urek, Slovenija
Uvrstitev: odl. 1, CAC, BOB
Vsaj naši lovci so že “skoraj” pozabili, da smo tudi prinašalci lovski psi (niti eden izmed številnih lovcev ni imel prinašalca ), zato sem danes ponosno branil flatovske barve na lovski razstavi v Šentjerneju na Dolenjskem. Sicer priznam, da sem zjutraj križem gledal Andrejo, ko me je v nedeljo vrgla tako zgodaj pokonci, a sem bil potem takoj za akcijo … pravo nasprotje moje zmedene šefice, ki je pozabila doma mojo prenosno kočo, zato sva se najprej malo vozila gor pa dol.
V Štenjernej je prišla tudi sestra Chaya, po doooolgem času pa sem srečal prijateljico Shiwo in spoznal njeno novo igrivo in izredno živahno družinsko članico Lee Lo. Te babe me bodo prej ali slej stale zrave pameti. Ko črnih ni dovolj, je bila zraven še zlatka Blaze, a je imela tako skrbnega osebnega stražarja Catcha, da sem komaj uspel malo priti do nje.
Fino je bilo. Poleg našega tabora je bilo čudovito zeleno-rumeno-roza “morje”, ravno prav “globoko”, da sem se Chayi lahko skril, a mi je vseeno ni uspelo prelisičiti. Sploh ne vem od kod je privlekla en kar konkreten kos lesa in takoj sva imela razlog več za zabavo.
Priznam, da sem od vse današnje pridnosti in lepega obnašanja pošteno utrujen …