Ko sem se danes zbudil, je bilo v dnevni sobi nenavadno tiho. “Tista črna kišta z lučkami, ki ponavadi cele dneve in noči tako zoprno šumi, se je očitno končno naveličala in šla malo spat,” sem si mislil. Tudi taglavni je kmalu zaznal prijetno tišino. Sklanjal se je nad tisto kišto in jo nekaj drezal, a je trdno spala. 
Očitno se je zgodilo nekaj resnega. Taglavni je vzel kovček z orodjem iz omare, ubogi škatli slekel kožo in se zamišljeno zastrmel v tiste kupe žic v škatli. Meni se je zdelo vse skupaj neumno, pa sem ga šel podrezat, naj se raje z mano ukvarja. Razložil mi je, da se je moja kuča na internetu sesedla in da je ni več ter da tudi taglavna ne more brat svoje pošte, pa da mojih slik ni … jooj cela štala! 
Taglavni je tuhtal in šaril po tisti škatli, pa se nekaj menil sam s sabo (nisem nič razumel, samo neke čudne besede: “crknu disk”, “šel v maloro napajalnik” in podobno), nato pa je začel delat revoucijo po dnevni sobi. Od nekje je potegnil še eno črno škatlo, pa začel na veliko šraufat po eni in po drugi, nato pa je kar nekaj časa kot obseden tipkal po oni stvari, ki je ne smem grist. Sem ze skoraj obupal in mu hotel ponudit svoj aport, ko je naenkrat skočil s stola in ves ponosen najavil taglavni: “Vse dela!”
Taglavni mi je razlozil, da je mi je postavil začasen spletni dom v drugi škatli, ki je sicer stara in počasna, a za silo bo. Upa, da bodo obiski potrpežljivi, ker se “nalaga” bolj počasi. Hmmm. Kaj ima nalaganje veze z mojo kučo?! “Ma,” je rekel, “glavno da lahko taglavna maile bere!” 
Konec koncev pa mi je v tej vročini za vse skupaj pravzaprav bolj ali manj vseeno. Saj ni čudno, če so se tisti kišti skisali možgani! 
Še večji frajer pa sem izpadel zaradi svoje lepe nove črno-sive nogavice (nosim številko 39-41). Na eno tačko bi lahko preštel tiste, ki je niso opazili.