Pozno zvečer sta moja dva prinesla domov veliko škatlo in vrečko. Ob takem času ponavadi spim, a sem bil takoj za akcijo. Čutil sem, da sta tudi onadva nestrpna in da komaj čakata, da mi pokažeta, kaj sta mi prinesla. Tomaž mi je najprej predstavil eno leseno reč, polno lukenj in zamaškov. Menda je to naumila neka Švedinja … Dog fighter se ji reče.
Moj nos je takoj zavohal, da bom moral spet garati, da bom prišel do priboljškov … seveda se nisem motil. 
Takoj, ko je bila zadeva na tleh, sem se lotil dela in na veliko presenečenje mojih dvonožnih krdelnikov sem brez večjih težav ugotovil, za kaj gre, in sirčki so kar leteli ven. 
Pa ne le enkrat … 
Ko sem že dvakrat zmagal v pasjem šahu, me je čakalo novo presenečenje. Račka! 
Toda kakšna! 
Skoraj dvakrat večja od moje male račke! Pošteno sem moral odpreti gobec, da sem jo lahko zgrabil. Največji zalogaj sta mi prihranila za konec. To pa je bil en ogromen dummy zajec. Čisto zares povsem kosmat, da o teži ne govorim. Me je prvič tako presenetil, da mi je padel na tla. 
Uf, kako bom moral sedaj delati … Saj mi bo za punce še časa zmanjkalo! Ampak priznam, prav fino je bilo danes, ko smo testirali novo račko in zajčka. Prvič sem ga prav s težkim srcem prinesel Andreji. 
Ko bi videli, kako je bila vesela, ko sem se odločil, da ne bom nagajal. Priboljškov - in ni jih bilo malo - ji je zelo hitro zmanjkalo.
Po sprehodu in zajtrku sem si privoščil še malo spanja … Drugega mi niti ni preostalo, saj sta se moja dva odpeljala s kolesi in ko sta prišla približno tako blatna, kot sem včasih jaz, nazaj, je bilo že kar vroče. Andreja se na moje veliko veselje niti malo ni obirala. Spustila je kolo iz rok, snela čelado in rokavice in že sva dirkala k vodi. Waa, kako je pasalo! Še niti posušil se nisem, me je povabil še Tomaž. Da bi se branil, mi seveda niti na kraj pameti ne bi padlo. Še mala bevskajoča punca tam ob vodi me ni zanimala. 
smo se odpeljali. Sredi njive koruze sem videl ogromnega ptiča. Na treh kolesih. 
