V nedeljo sem pogumno (in brez vrtoglavice) osvojil svoj prvi dvatisočak. 
Rečejo mu Debela peč. 
Zakurili na srečo niso, tako da mi za spremembo sploh ni bilo vroče, čeprav je bilo krasno sončno vreme. Debel bi pa bil, še kako, če bi mi šefa dovolila pojesti vse tiste dobrote, ki so se ponujale pri članih številne dolenjske odprave … 
Tako pa sem si izboril edino ščepec študentske hrane pri Tomažu. 
Na poti sem imel priliko osvežitve v planšarskih “toplicah” in to kar dvakrat. Prve so bile razkošnejše, druge malo manj, a je bila zato toliko bogatejša ponudba palic. Zaradi šefice sem se moral včasih skobacati na kakšno skalo, odžagano drevo ali kar je še takih zadevščin. Taglavni je majal z glavo, a meni so take akrobacije pravzaprav zelo zabavne. Sploh ker vem, da se ne trudim zastonj. 
Pa tudi sicer mi res ni bilo dolgčas … Moral sem pridno sopihati navzgor, prebrati stare zaloge kravjih časopisov, pa tudi sporočil pasjih kolegov ni manjkalo. Da o gurmanski ponudbi nedostopnih nahrbtnikov na vrhu ne govorim. 
Vračali smo se skozi Lipanska vrata in ni dosti manjkalo, da bi pot nehote še “malo” podaljšali. Priznam, da sem bil kar vesel, ko naju je s Tomažem šefica poklicala nazaj. Raje hodim sicer navzgor kot navzdol, pa vseeno … Pred Blejsko kočo sem v pasji družbi takoj pozabil na utrujenost, čeprav so se šefi vsi po vrsti odločili, da pasji žur odpade. 
Zadnje pol ure me je kljub temu kar neslo v dolino, saj so se vsepovsod ponujale povsem sveže izdaje pasjih novic. 