Mogoče bo bolj kot tačke pomagaček moj jezik. 
Pa rep in moja neuničljiva dobra volja … no, bomo videli, kaj bo pokazal čas. Izobraževalne delavnice bodo že prihodnji vikend. 
Včeraj sem bil v domu upokojencev na Vrhniki in spoznal dve zelo prijazni gospe (bežno pa tudi dve luštni psički, menda bodoči sošolki), ki sta na 101 način preverjali, ali sem iz pravega testa za Tačke. Zabaval sem se, prav res, in šarmiral kot pravi dec, sploh s trikci, čeprav sem jih uspel pokazati le par. 
Če bi bil “pes preproga” (pa to niti slučajno ne pride v upoštev, deloholik sem 
), bi verjetno pogrnil na celi črti. 
Ker pa ur pouka že davno ne štejem več in ker sem tudi doživel že marsikaj (o socializaciji govorim, seveda), nisem imel omembe vrednih težav. Edino hlastanja za priboljški se bom moral odvaditi. 
No, saj znam, a samo pri šefih. 
Mimogrede, včeraj se je zgodilo tudi nekaj nezaslišanega. 
Taglavna sta skoraj dve uri sedela na kavču in delala nič. No, nekaj sta že morala, ker jima nikakor nisem dal miru. Sploh nisem mogel dojeti, kaj jima je, saj se to doslej še ni zgodilo. 
Šele ko sta se končno razgovorila, sem dojel. Na omari na drugi strani sobe je potanovem en velik ekran, na katerem so se pojavljale črke in spet izginjale 
… madona, sem se jih kar ustrašil in preventivno izgrlil nekaj basov. Ko je zadeva utihnila, sta končno vstala. Čudne stvari se dogajajo, tole je bila povsem nova lekcija.