Sliši na ime Nero, Neron, Ron … nekje tu smo. Črn je kot jaz, prinašalec tudi, a labradorske krvi, čeprav ga izdaja mala bela lisa na prsih.
Težko hodi, ko se zaleži, sploh vstati ne more, revež. 
Leta se mu sivčku poznajo na obrazu in tačkah, zobe ima pa še zelo lepe. Nežen je zelo, samo crkljal bi se, meni bi pa vseeno rad šefa špilal, a se ne pustim kar tako. 
Tudi klepetulja je, skoz se pogovarja. 
Če takole v stanovanju komaj hodi, preklopi v popolnoma drugo stanje, ko ugotovi, da se pripravljamo na sprehod. Pozabi na leta, bolečine, še šepa skoraj ne več … Le od kod se je vzel, tale pesjan. Z Andrejo sva ga najprej opazila v bližini Forda Bizilj za Mercator Centrom v Šiški, potem pa se je potikal po naselju med Prušnikovo in železniško progo. Nikoli prej ga nisem videl, pa že vse življenje dnevno nadziram Šentvid. Čudno … Trudim se, da spet najde svoj dom!