Pacifist sem in raje se takoj podredim, kot da bi se kregal … Tokrat pa mi je vendarle uspelo igrati šefa. Verjetno ne bi dolgo trajalo, ker je moj novi prijatelj skoraj tako hitro odšel, kot je prišel, pa vseeno. Bilo je kratko in sladko.
Ura je bila več kot enajst zvečer, ko je pritekel k nama s šefico, sam. Najprej je obležal kot mrtev, da sem si ga lahko v miru ogledal, potem pa sva imela cel žur. Doma si je sicer prisvojil moje zasilno ležišče (”dekca” je bila v pranju) in posteljo, a naj mu bo, goste je treba lepo sprejeti.
Blame It On The Rain
Pasje življenje gladkodlakega prinašalca