Nekega večera se je Andreja vrnila domov z malim črnim vragcem, ki se je lepil nanjo kot klop. Mene je narenčala že na vratih in sva bila zmenjena. Ne brigaš me, jaz pa tebe ne. 
Je pa zato Nika hodila za njo kot senca … Ta kozica se je naslednji dan odpeljala z Andrejo v službo kar s kolesom. Tako je bila navdušena nad njo, da si je skoraj premislila, da jo da bratrancu v posvojitev. Zmagal je razum, naslednji dan je ostala na Krasu, kjer bo zganjala vragolije z malo Žano.
Midva z Niko in šefa pa smo jo mahnili v Trento. Dobri stari šotor je postal za tri dni naš dom. Postavili smo ga v kampu Jelinc, ki je bil samo naš! Nebesa … in Soča čisto zraven. Pa nobene vročine. A je lahko še kaj lepšega? Škoda, da ni trajalo dlje. 
Nekaj dni pozneje sta na presenečenje vseh za nekaj dni nujno potrebovala streho nad glavo še dva mala pamžka, 9 tednov stara mladička. Prava mala cukra … no, mene tale otroški vrtec ni pretirano ganil. Redarstvo sem prepustil kar Niki. Fantek je odšel na Gorenjsko, punčka pa je ostala v prestolnici.
Nazadnje pa je končno uspelo tudi Niki. Še večja razvajenka bo, kot sem sam. Res ji privoščim! Našla si je postavnega frajerja svoje vrste, nadvse skrbne, ljubeče in izkušene posvojitelje, hiško z vrtom in … odšla. Pravzaprav ne daleč, ostala je v Ljubljani in obljubila, da me bo kmalu obiskala. Nika, uživaj! Malo boš pa vedno tudi moja … 