Blame It On The Rain

Odšel si in ne bo te nazaj. Dokončno. Kako grozno se sliši. Tako mi je hudo, da si do danes nisem upala tega napisat in gledat na ekranu. Zdaj vidim zelo motno …

Običajno sva se poslavljala ob nedeljah zvečer, ko sem odhajala v Ljubljano, in vsaj še naslednji dan si bil slabe volje … mene pa je mučila slaba vest. Joj, koliko slovesov je bilo … vedno bolj me je strašila misel, da te morda zadnjič vidim živega … zdaj, pri tvojih enajstih letih in pol pa sploh.

Tudi ti si nas zapustil na nedeljo, medtem ko sem se jaz potepala po skrajno odročnih koncih naše deželice in niti slutila nisem, da odhajaš. Tako slabo vest imam, ker se nisem mogla posloviti od tebe. Mami me prosi odpuščanja, ker ni imela dovolj moči, da bi me poklicala. Tako nesrečen splet okoliščin je bil … in tako hitro in nenadoma se je vse skupaj zgodilo … Sesuta je še bolj kot jaz. Tati pa verjetno še bolj. Mislim, da sem ga slišala jokati tretjič v življenju. Pa Tomaža tudi. Z mano si vstopil v njegovo življenje tudi ti …

Amor, res smo te imeli radi, vsem tvojim “napakam” navkljub. Saj vemo, da smo bili zanje sami krivi. Hvala za vse, kar si nas naučil. Tvoja “šola” je bila najboljša možna naložba, ki se nam je lahko zgodila.

Tokrat me je doma namesto tvojega veselega laježa, skakljanja in noro vrtečega se repa pozdravila tišina. In razkopani kos zelenice na vrtu, kjer si tako rad poležaval. Pobožala sem jo. Travo. In poskusila začutiti tvojo mehko dlako. In ujeti tvoj vonj. Ni bilo težko … več kot tretjino mojega življenja sva preživela skupaj.

Zdaj te visoke temperature ne motijo več, tudi neviht te ni več bolestno strah. In predvsem te nič več ne boli, tvoj spanec je popolnoma miren. Upam, da je v pasjih nebesih kdo, ki te bo crkljal …

Dragi moj medo, zbogom in iskrena hvala za vse, kar si mi dal … odpusti mi napake, če moreš.

Vedno boš moj Morči.
Andreja